Odšel je Boris Gole

Medtem, ko sem na Kitajskem čakal dovoljenja za nadaljevanje poleta preko Mongolije v Rusijo, me je klicala Katarina: “Boris Gole je umrl, infarkt med košnjo trave". Kljub temu, da se na zavestni ravni krhkosti našega bivanja dobro zavedam, me je novica podrla. So ljudje, ki vedno dajejo, mi pa se zavedamo, da tega nikoli ne bomo sposobni vrniti. Boris je bil točno tak.

Prvič sva se v živo srečala na Slovenskem veleposlaništvu v Moskvi v začetku novega tisočletja, kjer je bil dolgoletni konzul. Sproščen, nasmejan, poln optimizma je bil zame, kot relativno neizkušenega pilota, ki želi leteti preko Rusije in mogoče okrog sveta, pravo odrešenje. Njegov pozitiven pristop do vseh, poznavanje “ruske duše” in njihovega okorelega birokratskega sistema je tlakoval pot do vseh potrebnih dovoljenj za polet v vojaško kontroliranem in politično občutljivem zračnem prostoru Rusije. Organiziral je številne obiske s pristojnimi organi, s soprogo Tatjano medtem poskrbel za dobro počutje Katarine in tako počasi odpiral vsa potrebna vrata do srečnega zaključka. Med 40 dnevnim prisilnim postankom v Minsku me je vsak dan bodril: “Ti samo prileti do Moskve in se bo vse uredilo”. Tako je potem tudi bilo. Boris je bil edini, ki je vedel vse kar se dogaja, veliko več od mene, ki me je poganjala velika naivnost. Zaplete med poletom sem vedno reševal s telefonskim klicem v Moskvo, Boris je vse uredil.

Zaradi številnih zamud mi je v Anadyrju, na skrajnem SV Rusije potekla viza. Alternative so bile slabe, pot v Moskvo ali Petropavlovsk, nove zamude pred poletom preko Beringovega preliva na Aljasko, slabšanje vremena. Boris je bil edini, ki je vedel in se hkrati zavedal vseh možnih posledic, o načrtovanem prebegu na Aljasko. Njegov odgovor je bil neverjeten: “Ti naredi, kar misliš, da je prav, bomo že potem uredili v Moskvi."

Po povratku iz sicer neuspešnega obleta zemlje, ustavila ga je kanadska birokracija, je v Moskvi organiziral sestanek z najvišjimi predstavniki vojaškega in civilnega letalstva in zadeve neformalno in formalno uredil.

Urejal je tudi vse potrebno za oblet sveta s Sinusom 2004: dovoljenja v Kazahstanu, Mongoliji, ko se je zapletlo na Kitajskem, zopet Rusija. Nesporazum v komunikaciji z Moskvo in vojsko daljnega ruskega vzhoda je pripeljalo do tega, da sta me prestregli dve vojaški letali Mig-29 in prisilili v pristanek na letališču pri mestu Chita, kjer sem bil 11 dni v hišnem priporu. Boris je uporabil vse svoje zveze, da se je zadeva uredila in sem lahko nadaljeval polet proti Habarovsku in Naprej v Magadan, Anadyr in Aljasko.

Bil je pobudnik prevoda knjige Okrog edinega sveta v ruski jezik, organiziral je oblikovanje, tisk in sponzorje, da je knjiga tudi ugledala rusko luč.

Zadnja leta je bil v pokoju. Preživljal je spokojne dni v hiši na griču blizu Kamnika, s svojo soporgo Tatjano in vnuki. Še vedno ga je vse zanimalo, reševal je težave, ki smo jih imeli s slovensko agencijo za civilno letalstvo, tik pred odhodom na letošnji polet GLWF18 v Azijo, je pomagal pri pridobivanju vize.

Boris je bil torej steber poletov okrog sveta, prijatelj, ki sem ga lahko vedno poklical, domoljub iz sosednje hrastniške doline, Slovenec z veliko začetnico, skratka človek, ki je vedno vse uredil s širokim nasmehom.

Nadaljevanje bo brez njega brez dvoma težje.

Matevž